Ta razdelek opisuje temelje nastavljanja vašega sistema Linux za zapisovanje zvoka bodisi iz analognega vira bodisi s plošč CD.
Razdelek temelji na Linuxu Redhat za Intel, vendar bi moral biti v dobršni meri neodvisen od distribucije. V kratkem bo sledila tudi različica za arhitekturo Sparc. (Če ste imeli kaj uspeha pri uporabi tega spisa na preostali strojni opremi, vas prosimo, da to sporočite avtorju.)
Predpogoj je seveda delujoča zvočna kartica. Vabljeni ste, da preberete odličen spis Linux Sound HOWTO avtorja Jeffa Tranterja, zatem pa še spis Linux Sound Playing HOWTO avtorja Yooja C. Chunga. Oba spisa podrobneje govorita o tem, kako usposobiti sistem za zvok v Linuxu.
Najprej nastavite napravo, ki zvok proizvaja. Več načinov je za usmerjanje zvoka, preden pride do računalnika z Linuxom, nekaj najpogostejših je:
Analogni izhod (angl. line out) v analogni vhod (angl. line in) vaše zvočne kartice. Večina naprav ima priključek 'line out'. Stopnja line je standard, ki določa, kakšne so izhodne napetosti naprav. Če se prav spomnim, je to 500 mV pri napravah za dom in Semi Pro ter 750 mV za naprave Pro audio. Ugibamo lahko, da bo standardna nastavitev za večino zvočnih kartic 500 mV, nekatere pa so že nastavljene na novejši standard Pro audio. Če ne zapisujete pri visokih napetostih, ne bi smelo biti velike razlike med njimi.
Izhod line se ponavadi uporablja za povezavo opreme HI FI z ojačevalnikom, tako da bi se komponente, kot so magnetofon, radijski sprejemniki (angl. tuner), predvajalniki plošč CD, predvajalniki DAT in predvajalniki mini diskov, morale povezati brez težav. Večje nevšečnosti so lahko z gramofoni. Več o tem najdete spodaj.
Zvok lahko zajemate tudi iz videorekorderjev. Večina videorekorderjev ima zvočni izhod 'line out', lahko pa tak zvok dobite tudi s priključka SCART, če ga vaš videorekorder ima.
Izhod ojačevalnika 'amplifier tape out' v vhod 'line in' zvočne kartice in nasprotno -- izhod zvočne kartice 'line out' v vhod ojačevalnika 'amplifier tape in'. Ta sestava postopoma zamenjuje tradicionalni magnetofon, povezan prek ojačevalnika HI FI, z vašim sistemom Linux. Izhod zvočne kartice 'line out', povezan s 'tape in', omogoča opazovanje stopenj zapisovanja.
Mikrofon na vhod za mikrofon (angl. mike in). Napetosti pri mikrofonu so precej nižje od tistih, ki jih uporabljajo naprave z izhodi 'line out'. Če vtaknete mikrofon v priključek za vhod 'line in', najverjetneje ne boste dosti slišali.
OPOZORILO: Če storite nasprotno, torej povežete napravo z izhodom 'line out' v vhod za mikrofon, lahko poškodujete zvočno kartico!!
Gramofon na vhod za mikrofon
Najlepša hvala Marku Tranchantu za naslednji prispevek.
Neposreden izhod z gramofonske igle ima zelo majhno moč. Kljub temu ga ne morete priključiti neposredno na vhod za mikrofon in pričakovati dobrih rezultatov. Treba je prilagoditi frekvenčni izhod, ker je v zapisu manj nizkih in več višjih tonov, to pa optimalizira fizikalne lastnosti igle. Ta prilagoditev je natančno predpisana in znana kot izenačitev RIAA. Zato *morate* najprej usmeriti zvok na gramofonski predojačevalnik, nato pa na vhod 'line in'.
Klaviature in sintetizatorji naj bi bili priključeni na vhod 'line in', kitare pa nanj priključimo prek naprave DI (angl. direct injection), ki signal spremeni, da ustreza vhodu 'line in'.
Preden karkoli priključite na vašo zvočno kartico, se prepričajte, ali ste jakost zmanjšali na minimum, oziroma če uporabljate mikrofon, preverite, ali je izklopljen ali daleč od zvočnikov.
Nastavljanje sistema za zajemanje zvočnih podatkov s plošče CD je preprosto.
Če slišite skladbo, ki se predvaja s plošče CD, prek zvočnikov ali ojačevalnika, ki je priključen na zvočno kartico, je zelo verjetno, da boste ta zvok lahko tudi zapisali.
V sistem se prijavite kot običajno, nato uporabite program za mešanje, da nastavite stopnje zapisovanja, tako da so dovolj glasne za spodobno zapisovanje, a ne preglasne in popačene. Navadno lahko to ocenite že zgolj s poslušanjem. Čez čas se boste navadili in vedeli, katere stopnje so za vašo opreme najprimernejše.
Priporočamo, da izklopite vse nepotrebne strežnike ali preklopite sistem v enouporabniški način (angl. single user runlevel), še posebej, kadar kodirate zvok z analognih vhodov. Tako zagotovite, da v ozadju tečejo samo zares nujno potrebni procesi, in minimizirate možnosti za motnje med zapisovanjem.
Avtor si je zgolj za potrebe zapisovanja zvoka omislil poseben disk s pogonom SCSI. Ta disk je na datotečni sistem priključen prek imenika /mp3. To je bilo storjeno predvsem zaradi boljših zmogljivosti pogona SCSI. Koristno je tudi zapisovanje na poseben pogon, pri čemer ste lahko prepričani, da pisalna glava med zapisovanjem ne bo nenadoma skočila na drugo mesto na disku, ker bi neki proces hotel ravno tako pisati.
Glede podrobnosti o nastavitvi sistema Linux z več diskovnimi pogoni bo morda koristen spis Multi-Disk-HOWTO avtorja Steina Gjoena.