Digitalna obdelava zvoka je opravilo, ki trati sistemske vire in se zelo zanaša na vhodno-izhodne sposobnosti ter zmožnosti obdelave. Toplo priporočamo uporabo strojne opreme najmanj razreda Pentium.
Če boste kodirali zvok z analognega zvočnega nosilca prek vhoda 'in-line' (že ojačeni analogni signal) ali mikrofona, bo zvočna kartica PCI dala najboljše rezultate. Razlika med karticami, temelječimi na ISA ali PCI v vhodno-izhodni učinkovitosti je precejšnja, več kot 132 Mbyte/s za PCI (citat iz PCI-HOWTO). Seveda velja: čim boljša je zvočna kartica pri razmerju signal/šum, tem boljši je zvok, kodiran v MP3. Avtor je uporabljal Soundblaster PCI128 in ga pravkar zamenjal s Soundblaster Live Value; obe kartici imata dobre zvočne zmogljivosti, toda razmerje signal/šum je pri Live občutno boljše, dovolj dobro za polpoklicno rabo. Spomnite se stare maksime pri obdelavi podatkov: smeti noter -- smeti ven!
Creative ima gonilnik Beta za Soundblaster Live!, ki ga dobite na:
http://developer.soundblaster.com/linux/
Kadar zapisujete analogni zvok na disk (temu opravilu se reče tudi neposredno zapisovanje na disk, angl. direct to disk (d2d) recording), sta zmogljivosti diska in njegovega krmilnika kritični. Če uporabljate sistem z IDE, ga je najbolje uporabiti v načinu (angl. mode) 4 ali UDMA, v katerem je hitrost prenosa še zadovoljiva, da je zagotovljen stalni pretok podatkov.
Idealna rešitev bi bila raba sistema s SCSI, ker imajo pogoni in vmesniki precej boljši pretok, od zdržnih 5 Mbit/s za SCSI 1 do 80 Mbit/s za ultra/wide SCSI. IDE lahko doseže od 8,3 Mb/s do 33 Mb/s za Ultra-ATA, toda to so maksimalne vrednosti, povprečne hitrosti pa so nižje. Če lahko najdete ali si privoščite pogon AV SCSI, si ga omislite. Pogoni AV imajo optimaliziran sistem bralno-pisalnih glav za nepretrgan pretok podatkov, drugi pogoni SCSI in IDE pa ponavadi ne morejo zdržati nepretrganega pretoka podatkov, ker se glava za pisanje pregreje!
Seveda bo pogon s predpomnilnikom (angl. cache) dajal boljše rezultate kot pogon brez predpomnilnika, predpomnilnik namreč predstavlja medpomnilnik (angl. buffer), ko se zapisovalne glave dvignejo, in pomaga pri prenosu.
Če vaš pogon ne ustreza pričakovanjem, bo zapis podvržen osipu in motnjam povsod, kjer disk ni zapisal signala. Če zapisujete zvok enkratnih dogodkov, npr. nastopov v živo, investirajte v dober sistem z diskom SCSI.
Drug vzrok za osip pri neposrednem zapisovanju na disk je preobremenjen sistem. Procesi v ozadju lahko povzročijo začasne zastoje. Priporočljivo je, da ženete v ozadju le toliko procesov, kolikor je nujno treba, še posebej to velja za omrežne strežnike. Več napotkov o nastavljanju mrežnih strežnikov in o zagonskih skriptih najdete v vodnikih SAG (System Administration Guide) in NAG (Network Administration Guide).
Opravila z navideznim pomnilnikom podobno povzročajo zastoje, zato uporabite toliko fizičnega RAM, kolikor ga le lahko. Priporoča se vsaj 32 MB, prav mogoče pa ga boste potrebovali še več.
Tistim, ki bi radi iz sistema izvlekli največ, ne bo škodila tudi optimalizacija jedra.
Ker vam bodo zgoraj naštete strojne zahteve zagotovile spodoben sistem za kodiranje zvočnih podatkov, ne varčujte in ne uporabljajte starejših in manj zmogljivih delov.
Sistemskemu upravitelju bo pravi izziv iztisniti iz nizko zmogljivega sistema dobre rezultate in rezultat bodo verjetno srečnejši uporabniki sistemov Linux.
Pomembni so tudi kabli za prenos zvočnih signalov. Ceneni, nekakovostni kabli in priključki se bodo kazali s slabo kakovostjo zapisa. Če vaša zvočna kartica omogoča uporabo priključkov phono, včasih imenovanih tudi RCA, jih uporabite. Pozlačene površine kontaktov bodo ohranile kakovost zvoka, enako velja, če boste kable za zvok držali čim dlje od podatkovnih vodov. S tem zmanjšate verjetnost motenj.
Ne pozabite pa, da bo pravo bogastvo, ki ste ga odšteli za kable za zvok, vrženo proč, če ne bo optimaliziran tudi preostanek sistema.
Če kodirate zvok s plošče, bosta hitrost in vrsta pogona za CDROM odločala o času za branje surovih informacij z njega. Pogon z enojno hitrostjo bo najverjetneje prepočasen za vse, razen za najbolj potrpežljive.
Pogon za CDROM mora biti povezan z vašo zvočno kartico, če želite slišati, kaj zapisujete, bodisi z uporabo notranjega priključka bodisi s priključitvijo slušalk v izhod za slušalke, četudi ne boste mogli poslušati datotek MP3 skozi vtičnico za slušalke na pogonu za CDROM.
Če si želite podrobnejših informacij o nastavljanju zvočnih kartic, bi bil zdaj pravi čas, da si preberete Sound-HOWTO.